Pokljuški šolski maraton


Učenci od 6. – 9. razreda so se v soboto , 19. 1.  Udeležili  Pokljuškega šolskega maratona. Spoznali so različne aktivnosti na snegu in uživali v zimski idili.

“Končno petek!” smo dejali, dokler se nismo spomnili, da nas naslednji dan čaka športni dan na športno-rekreacijskem centru Pokljuka. Jamrali smo, iskali izgovore, vse da ne bi bilo potrebno iti na ta športni dan. Učenci 6. razreda so krpljali, učenci 7.,8. in 9. razreda pa smo tekli na smučeh. Izpred šole smo se odpeljali že ob 6.uri. Ko smo prispeli na Pokljuko, smo se oblekli v kombinezone, na glavo smo si nadeli kape, na roke rokavice. Učiteljici Polona in Loreta sta nam razdelili tekaške čevlje, smuči in palice. Nekaj malega smo še pojedli in popili, potem pa se soočili z 2 km dolgo progo. Zraven smo vzeli nahrbtnike, v katerih smo imeli malico.

Z vrha griča smo videli celo Pokljuko. Bilo je čudovito. Prava snežna pravljica. Tam so bili predstavniki slovenske garde in vojske, tekmovalci, učitelji in učiteljice, maskote,… Vse je bilo pisano od kap in kombinezonov, slišal se je otroški smeh.

Odpravili smo se proti progi. Najprej smo se ogreli, potem je ura je odbila 11.00. POT POD NOGE! Na progo smo odšli in se uspešno vrnili z nje vsi učenci od 7. do 9. razreda. Aneja Roškarič,Tia Roškarič in jaz smo odšle na progo skupaj in smo bile ves čas skupaj. Larisa Škerlak in Valentin Žmak sta se po našem teku lotila in uspešno pretekla še 5 km dolgo progo. Na cilju smo za nagrado dobili roladico in čaj.

Po teku smo imeli dve uri časa za sprostitev in igre na snegu. Udeležili smo se raznih dejavnosti na snegu: kepanja, sankanja, delanja igluja, streljanja z biatlonsko puško, vojaškega poligona. Najbolj mi je bilo všeč, da je bilo veliko snega. Ko si se vrgel vanj, te sploh ni bilo videti. Čas je minil zelo hitro. Bili smo zelo utrujeni, a smo vseeno odšli zadovoljni. Na avtobusu smo se preoblekli. Bilo je zelo tesno, ampak nam je vseeno uspelo.

Po poti smo gledali film z naslovom Iskanje božičnega Tačka. No, vsaj poskusili smo ga gledati, a smo kmalu zaspali. Vožnja je bila dolga. Vozili smo se približno 3 ure in pol. Prispeli smo v našo majhno Jarenino. Nazaj smo prišli živi in zdravi ter z nasmeškom na obrazu!

Minea LUKIĆ

VIZIJA ŠOLE

"S skupnimi močmi v
varnem in spodbudnem 
okolju omogočamo
otrokom kvalitetno 
pridobivanje
vseživljenjskega znanja. 

Vzgajamo jih v
odgovorne, strpne,
spoštljive in dosledne
osebnosti."


 


banner-mladi-literat-200


safe-si


skype

Arhiv